Žegnanje pri cerkvi sv. Magdalene v Gradišču
Del tradicije se je obdržal do danes. Obred ob žegnanje pri cerkvi sv. Magdalene je vsako leto prvo nedeljo po godu sv. Magdalene. Letos bo 18.7.2021. Druženje vedno popestrijo »štrukeljci«, ki jih gospodinje še vedno rade spečejo na dan žegnanja.
Žegnanje nekoč
Največji praznik verne občine v preteklosti je bila obletnica posvetitve cerkve, predvsem farne. Pozneje in še danes je pogosteje praznovanje godu cerkvenega zavetnika (patrona), ki se obhaja navadno v nedeljo po svetnikovem koledarskem godu.
Že pogani so svoje templje slovesno posvečevali, Salamon je posvetil tempelj z velikimi slovesnostmi. Po zmagi krščanstva so se pojavili posebni obredi posvečenja bogoslužju namenjenih krajev, sprva samo oltarjev, pozneje cerkvenih poslopij. Dan posvetitve so slovesno obhajali vsako leto. Od 9. stol. dalje se je obhajal kot zapovedan praznik za župnijo. Udamočila se je navada, da so na zvoniku razobesili zastavo, po tleh v cerkvi natrosili zelenja ter okrasili oltar in prižnico. V naših krajih in v naši širši soseščini so postala žegnanja prave ljudske veselice, zato so jih pogosto prepovedali, a brez posebnega uspeha. V 17. stol. so bila splošno v navadi in načeloma dovoljena. Jožef II. je leta 1786 prenesel vsa žegnanja na tretjo nedeljo v oktobru; to določilo je pri nas obveljalo do naših dni. Tretjo nedeljo v oktobru obhajamo po naših farah »posvečenje vseh cerkva«. Ljudstvo s tem seveda ni bilo zadovoljno. Ker ni smelo več slaviti svoje farne cerkve, je začelo v istem načinu obhajati god farnega patrona ali patrone, t. j. svetnika ali svetnice, ki mu/ji je cerkev posvečena. Verniki danes na žegnanjski dan navadno ne slavijo spomina posvetitve cerkve, ampak god farnega zavetnika ali zavetnice.
Žegnanje ali tudi proščenje je na sam godovni dan, če pride god na delovni dan pa na nedeljo, ki mu sledi. Na žegnanjski dan je bila navada, da so se ljudje, ki so se odselili drugam, spet vrnili v rodni kraj. Nanj so se včasih pripravljali podobno kot danes. Ženske so pomile okna, prezračile hišo in spekle potico, štruklje ter drugo pecivo in dobrote. Moški so morali poskrbeti za zunanja opravila. Na žegnanje, jih je zjutraj opozorilo zvonjenje zvonov in streljanje z možnarjem. Peš so odšli k maši, ki jo je vodil domači župnik. Na poti domov so se oglasili pri kakšni hiši in poklepetal. Doma jih je čakalo kosilo. Po kosilu so zapeli in zaplesali ob igranju harmonike.
